Enodružinska hiša v Ankaranu z razgledom na Piran je primer, kako arhitektura lahko združuje tradicijo s sodobnim udobjem ter se usklajuje z naravo in okoljem. Hiša ne zagotavlja le udobnega bivalnega prostora, temveč daje tudi neprecenljiv občutek miru in povezanosti z okolico ob obali Jadranskega morja. Parcela se nahaja na pobočju v Ankaranu s prečudovitimi razgledi, ki sežejo tudi do Pirana. Naročnika sta želela, da imata iz vsakega prostora zagotovljen pogled do morja, hkrati pa sta želela ohraniti vsaj malo intimnosti v vsakem prostoru. Zasnovali smo več volumnov, ki so med sabo povezani, hkrati pa je vsak del zase orientiran v svojo smer s končnim pogledom na morje.

​

V hišo vstopamo s severne strani, z zaledja. V medprostoru med nizko lamelo in dvoetažnim delom stavbe - "stolpom". Na ta način tudi vetrolov ponuja poglede proti morju. V nizki lameli na zahodni strani so štiri otroške sobe, ki so ločene od dela, kjer bivajo starši. Starši imajo spalnico v "stolpiču", kjer imajo svojo zasebno nadkrito teraso s pogledom usmerjenim proti Piranu. Objekt se nadaljuje v nižji vzhodni del, kjer so skupni dnevno-bivalni prostori z zunanjo teraso in ogromnim južnim oknom, zopet s pogledom na morje. Kompozicijo glavnih objektov dopolnjuje manjša ločena zunanja letna kuhinja na jugozahodnem delu parcele, ki je z ostalimi deli objekta povezana s tlakovano potjo.

Vsi objekti med sabo tvorijo skupen zunanji prostor, mediteranski vrt, kot nekakšen skupen atrij, kjer se družina druži večino dni v letu.

​

Sicer sodobna in nekonvencionalna zasnova objekta vzpostavlja odnos do tradicionalne arhitekture, tudi z uporabo materialov. Predvidena fasada je kamnita, za kritino dvokapnic z nizkim naklonom pa smo predvideli korce. Vso stavbno pohištvo je leseno, vključno z ostrešji in pergolami. Okna imajo predvidena lesena polkna, terase pa imajo dodatna tekstilna senčila.